Zdravljenje in pomoč pri urinski inkontinenci
Urinska inkontinenca oziroma nenadzorovano uhajanje urina je pogosta in neprijetna težava, ki prizadene več kot 30 % odraslih nad 65. letom starosti. Pojavlja se pri obeh spolih, vendar pri ženskah dvakrat pogosteje. Za zadrževanje urina je potrebno usklajeno delovanje sečnice in sečnega mehurja ter mišic medeničnega dna, zato se vzroki za nastanek urinske inkontinence lahko pojavijo na več ravneh. Najpogostejše oblike inkontinence so stresna, urgentna in mešana inkontinenca.
Pri stresni inkontinenci pride do uhajanja urina zaradi slabše sfinkterske funkcije vratu sečnega mehurja, do česar lahko pride zaradi povečanega tlaka v trebuhu (npr. ob kašljanju, kihanju, smejanju, telovadbi, dvigovanju bremen ipd.) ali oslabljenosti mišic medeničnega dna (npr. kot posledica poroda, operacij, postmenopavzalno ali zaradi bolezni vezivnega tkiva, kot sta na primer lupus in revmatoidni artritis).
Urgentna inkontinenca, pri kateri je prisotna predvsem nuja po uriniranju, je posledica bolezenskih stanj, ki vplivajo na oživčenje mišice sečnega mehurja in povečajo njeno aktivnost (npr. možganska kap, Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, multipla skleroza) ali vnetja spodnjih sečil. Mešana urinska inkontinenca ima elemente obeh prej opisanih inkontinenc in je značilna predvsem za ženske. Pri moških lahko obstrukcija pri pretoku urina zaradi povečane prostate povzroči pretočno inkontinenco, kjer urin uhaja ob prepolnem mehurju, vendar ni prisotne nuje po uriniranju.
Splošne smernice
Pri odločitvi o načinu zdravljenja inkontinence je zdravniku lahko v veliko pomoč vodenje osebnega dnevnika, kjer si bolnik dnevno beleži količino zaužite tekočine, količino izločenega urina, število uriniranj ter epizod inkontinence. Pristop k zdravljenju urinske inkontinence je stopenjski. V prvi fazi skušamo težavo omiliti ali odpraviti s spremembami življenjskega sloga in z neinvazivnimi metodami. Ne glede na vzrok se svetuje vzdrževanje primerne telesne teže oziroma hujšanje ob prekomerni teži, zdrave prehranjevalne navade, manjši vnos tekočin in kofeina, učenje tehnik pravilnega dvigovanja bremen ter redna telesna aktivnost. Ob tem se lahko pri ženskah poslužimo tudi vaj za krepitev mišic medeničnega dna, ki so zelo pomembne v vseh življenjskih obdobjih in lahko delujejo tudi preventivno še pred pojavom težav z uhajanjem urina.
Kako krepiti mišice medeničnega dna?
Stisk mišic medeničnega dna je sestavljen iz zavestne aktivacije (stiska) in dviga mišic medeničnega dna navzgor. Stisk naredimo ob izdihu. Na takšen način mišice medeničnega dna stisnemo do 5-krat, stisk držimo 6–8 sekund, med dvema stiskoma pa si vzamemo 6–8 sekund odmora. Vadbo nadaljujemo še s petimi kratkimi stiski, kjer mišice medeničnega dna pravilno aktiviramo in takoj popustimo.
Takšen sklop kratkih in dolgih stiskov naj bi izvajali trikrat na dan, 5–7 dni v tednu. Obrazec velja tako za ženske kot tudi moške. Mišice medeničnega dna lahko okrepimo tudi z napravami za elektrostimulacijo.
Kdaj zdravimo z zdravili?
Če omenjeni ukrepi ne omilijo težav, se lahko poslužimo zdravljenja z zdravili, ki jih na podlagi težav predpiše zdravnik. Uporabljamo antiholinergična zdravila in betaagoniste, ki zmanjšujejo nujo po uriniranju in manjšajo krčenje mišic sečnega mehurja. Najobsežnejša je skupina antiholinergikov (tolterodin, solifenacin, darifenacin, fezoterodin). Nekoliko novejše zdravilo pri nas je mirabegron, ki sprošča mišice mehurja z delovanjem na adrenergičnih receptorjih beta. Pri izboru zdravila je pomembno upoštevati še pridružene bolezni bolnika, medsebojno delovanje zdravil, ki jih bolnik že jemlje, spol in starost. Pomembno je poznati tudi morebitne neželene učinke (pri antiholinergikih so med pogostejšimi suha usta, motnje prilagajanja vida, utrujenost, glavobol, bolečine v trebuhu, slabost ter pri mirabegronu prehiter utrip srca, okužba sečil, atrijska fibrilacija, vpliv na krvni tlak). Odmerjanje zdravil je enkrat dnevno. Zdravila je treba jemati vsaj štiri tedne, da se izrazi njihov učinek v polnosti. Lahko se odločimo tudi za zdravljenje z botulin toksinom, ki zmanjša prekomerno aktiven sečni mehur.
Pretočno UI pri moških zdravimo z alfaadrenergičnimi blokatorji. V Sloveniji poznamo učinkovine terazosin, doksazosin in tamsulozin, ki se uporabljajo za zdravljenje šibkega in/ali pogostega uriniranja. Ta zdravila sproščajo mišice, ki obkrožajo vrat mehurja in prostato, s čimer olajšajo uriniranje. Učinek se pojavi v nekaj dneh ali tednih. Uporabljajo se tudi inhibitorji 5-alfa reduktaze: finasterid in dutasterid. Ti zmanjšujejo povečano prostato, lajšajo težave pri mokrenju ter zmanjšajo nevarnost za nenadno zaporo seča in potrebo po operaciji. Njihov učinek se izrazi kasneje, in sicer po šestih do dvanajstih mesecih. Vsa zdravila so dosegljiva le na zdravniški recept.
Kirurško zdravljenje je primerno za težje oblike inkontinence
Pri težjih stopnjah uhajanja se odločamo za kirurško zdravljenje. Če so rodila spuščena, izvedemo klasično operacijo, pri kateri prerežemo sprednjo steno nožnice in dodamo podporne šive na mehur. Pogosto se odločamo za manj invazivno operacijo, kjer napeljemo trak pod sečnico in ji s tem naredimo oporo. Če zaradi rizičnih dejavnikov ne moremo opraviti operacije, v nožnico vstavimo obroč, imenovan pesar.
Medicinski pripomočki in pravice iz zdravstvenega zavarovanja
Zelo dobro pa si lahko pomagamo tudi s pripomočki za zaščito pri uhajanju urina. Pripomočki so na voljo v obliki predlog (vložkov), hlačnih predlog (plenic), mobilnih hlačk za enkratno uporabo in večjih predlog s pasom. Pripomočki so narejeni tako za ženske kot tudi za moške, preprečujejo razvoj neprijetnega vonja, ohranjajo občutek suhosti in idealno pH-vrednost na površini izdelka. Koža, ki je v stiku z urinom zaradi tega, ostaja suha in zdrava, neprijeten vonj pa ni več ovira pri socialnih stikih. Medicinske pripomočke za zaščito pri inkontinenci se lahko kupi ali pa pridobi na naročilnico za medicinsko-tehnični pripomoček. Slednji so uvrščeni na listo pripomočkov v okviru zdravstvenega zavarovanja, bolniku pripadajo glede na stopnjo inkontinence, ki je opredeljena s količino izgubljenega urina v treh urah. Na ta način ločimo:
- lahko stopnjo inkontinence,
- srednjo stopnjo inkontinence,
- težko stopnjo inkontinence in
- zelo težko stopnjo inkontinence.
Od opredeljene stopnje inkontinence je odvisna vrsta in število medicinskih pripomočkov, ki smo jih upravičeni na naročilnico. V grobem pa velja, da pri lahki in srednji stopnji inkontinence pridobimo vložke (predloge), pri težki in zelo težki inkontinenci pa hlačne predloge (plenice), mobilne hlačke in velike predloge s pasom.
Težava z zadrževanjem urina je v številnih primerih lahko rešljiva ali vsaj ustrezno obvladljiva, zato ni potrebno, da jo sprejemamo kot nekaj normalnega, kar pride s starostjo.
Viri in literatura:
Šćepanović. D. (2003). Trening mišic medeničnega dna. Obzornik zdravstvene nege, 37, str. 125–31.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (2020). Inkontinenca. Pridobljeno na: www.zzzs.si.
